Evangelij po Janezu 12:1-50 SVETO2008 - Bible AI

¹Šest dni pred Veliko nočjo pa Pride Jezus v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki je bil umrl in ga je Jezus obudil iz mrtvih.

²In napravijo mu tu večerjo; in Marta je stregla, Lazar pa je bil eden med temi, ki so ž njim sedeli za mizo.

³Marija pa vzame libro nardovega mazila, pravega in dragocenega, in pomazili noge Jezusove in mu jih otre z lasmi svojimi; in hiša se napolni z duhom mazila.

⁴Toda Juda Simonov Iškariot, eden učencev njegovih, ki ga je imel izdati, reče:

⁵Zakaj se ni prodalo to mazilo za tristo denarjev in dalo ubogim?

⁶To pa je rekel, ne ker ga je bila skrb za uboge, ampak ker je bil tat in je imel mošnjo in nosil, kar so metali vanjo.

⁷Jezus pa reče: Pusti jo; za dan pogreba mojega je to prihranila.

⁸Kajti uboge imate vsekdar pri sebi, a mene nimate vsekdar.

⁹Zvedelo je pa preprosto ljudstvo izmed Judov, da je tukaj, ter pridejo ne samo zaradi Jezusa, ampak da bi tudi videli Lazarja, ki ga je bil obudil iz mrtvih.

¹⁰Višji duhovniki pa se posvetujo, da bi tudi Lazarja umorili;

¹¹ker so mnogi izmed Judov hodili tja zavoljo njega in so sprejemali vero v Jezusa.

¹²Drugi dan zasliši velika množica, ki je bila prišla na praznik, da gre Jezus v Jeruzalem.

¹³In vzemo palmove veje in mu pridejo naproti in vpijejo: Hosana! Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem, kralj Izraelov!

¹⁴In Jezus dobi osliča in sede nanj, kakor je pisano:

¹⁵„Ne boj se, hči sionska! glej, kralj tvoj gre, sedeč na žrebetu osličjem.“

¹⁶Tega učenci njegovi izprva niso razumeli, ampak ko je bil Jezus oslavljen, tedaj so se spomnili, da je bilo to pisano za njega in da so mu to storili.

¹⁷Ljudstvo torej, ki je bilo ž njim, ko je Lazarja poklical iz groba in ga obudil iz mrtvih, je pričevalo o njem.

¹⁸Zato mu je tudi množica prišla naproti, ker so slišali, da je storil ta čudež.

¹⁹Farizeji reko tedaj med seboj: Vidite, da nič ne opravite! Glej, ves svet leti za njim.

²⁰Bili so pa nekateri Grki med tistimi, ki so prihajali, da bi molili o prazniku.

²¹Ti torej pristopijo k Filipu, ki je bil iz Betsaide Galilejske, in ga zaprosijo, rekoč: Gospod, Jezusa bi radi videli.

²²Filip gre in pove to Andreju, in Andrej in Filip povesta Jezusu.

²³Jezus pa jima odgovori, rekoč: Prišla je ura, da bi bil oslavljen Sin človekov.

²⁴Resnično, resnično vam pravim: Pšenično zrno, če pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi veliko sadu.

²⁵Kdor ljubi dušo svojo, jo izgubi; a kdor sovraži dušo svojo na tem svetu, jo ohrani za večno življenje.

²⁶Ako mi hoče kdo služiti, naj gre za menoj; in kjer sem jaz, tam bo tudi služabnik moj; in če kdo meni služi, njega počasti Oče.

²⁷Sedaj je duša moja žalostna, in kaj hočem reči? Oče, reši me iz te ure! Toda prav zato sem prišel v to uro.

²⁸Oče, oslavi ime svoje! Tedaj se oglasi glas z neba: Oslavil sem ga, in zopet ga oslavim.

²⁹Ljudstvo torej, ki je zraven stalo in je to slišalo, pravi, da je zagrmelo. Drugi pravijo: Angel mu je govoril.

³⁰Jezus odgovori in reče: Ne zaradi mene je prišel ta glas, ampak zavoljo vas.

³¹Zdaj je sodba tega sveta; zdaj bo vojvoda tega sveta vržen ven.

³²In jaz, kadar bom povišan od zemlje, vse potegnem k sebi.

³³To je pa pravil, da naznači, s kakšno smrtjo mu je umreti.

³⁴Ljudstvo mu torej odgovori: Mi smo slišali iz zakona, da Kristus ostane vekomaj, in kako praviš ti, da mora biti povišan Sin človekov? Kdo je ta Sin človekov?

³⁵Jezus jim torej reče: Še malo časa je luč med vami. Hodite, dokler imate luč, da vas ne objame tema; in kdor po temi hodi, ne ve, kam gre.

³⁶Dokler imate luč, verujte v luč, da postanete sinovi luči. To je Jezus povedal, in je odšel in se skril pred njimi.

³⁷In dasi je toliko čudežev storil vpričo njih, niso verovali vanj,

³⁸da se izpolni beseda Izaija proroka, ki jo je rekel: „Gospod, kdo je veroval našemu poročilu? in rama Gospodova komu se je razodela?“

³⁹Verovati pa zato niso mogli, ker je zopet rekel Izaija:

⁴⁰„Oslepil jim je oči in zakrknil jim je srce, da ne bi z očmi videli in s srcem umeli in se izpreobrnili, in jaz bi jih ozdravil.“

⁴¹To je rekel Izaija, ko je videl slavo njegovo in je govoril o njem.

⁴²Vendar so pa tudi mnogi izmed prvakov verovali vanj, toda zaradi farizejev niso priznavali, da ne bi bili izobčeni iz shodnice.

⁴³Kajti ljubili so slavo pri ljudeh bolj nego slavo pri Bogu.

⁴⁴Jezus pa zakliče in reče: Kdor veruje v mene, veruje ne v mene, marveč v tega, ki me je poslal.

⁴⁵In kdor vidi mene, vidi tega, ki me je poslal.

⁴⁶Jaz Luč sem prišel na svet, da ne ostane v temi nihče, kdor veruje v mene.

⁴⁷In če kdo sliši moje besede in jih ne hrani, jaz ga ne sodim; zakaj nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da zveličam svet.

⁴⁸Kdor zaničuje mene in ne sprejema besed mojih, ima svojega sodnika: beseda, ki sem jo govoril, ona ga bo sodila v poslednji dan.

⁴⁹Kajti jaz nisem sam od sebe govoril, temuč Oče, ki me je poslal, on mi je dal zapoved, kaj naj povem in kaj naj govorim. In vem, da je njegova zapoved večno življenje. Kar torej jaz govorim, govorim tako, kakor mi je Oče rekel.

⁵⁰In vem, da je njegova zapoved večno življenje. Kar torej jaz govorim, govorim tako, kakor mi je Oče rekel.