1Bil pa je človek med farizeji, Nikodem po imenu, poglavar Judov.
2Ta pride k Jezusu po noči in mu reče: Rabi! vemo, da si od Boga prišel kot učenik; zakaj nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če Bog ni ž njim.
3Jezus odgovori in mu reče:
4Reče mu Nikodem: Kako se more človek roditi, ko je star? Ali more drugič iti v telo matere svoje in se roditi?
5Jezus odgovori:
6
7
8
9Nikodem odgovori in mu reče: Kako se more to zgoditi?
10Jezus pa odgovori in mu reče:
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22Potem pride Jezus in učenci njegovi v Judejsko deželo, in tu prebiva ž njimi in krščuje.
23Krščeval je pa tudi Janez v Enonu blizu Salima, ker je bilo tam mnogo vode, in ljudje so prihajali in se dali krstiti.
24Janez namreč še ni bil vržen v ječo.
25Nastane torej prepir med učenci Janezovimi in nekim Judom o očiščevanju.
26In pridejo k Janezu in mu reko: Rabi! ta, ki je bil s teboj onkraj Jordana, ki si zanj ti pričal, glej, ta krščuje in vsi gredo k njemu.
27Janez odgovori in reče: Človek ne more ničesar vzeti, če mu ni dano iz nebes.
28Vi sami ste mi priče, da sem rekel: Jaz nisem Kristus, ali poslan sem pred njim.
29Kdor ima nevesto, je ženin; prijatelj pa ženinov, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli glasu ženinovega. To veselje moje je torej dopolnjeno.
30On mora rasti, jaz pa se manjšati.
31Kdor prihaja od zgoraj, ta je nad vsemi. Kdor je iz zemlje, je pozemski in govori zemske reči. Kdor je prišel iz nebes, ta je nad vsemi,
32in kar je videl in slišal, to priča: a njegovega pričevanja nihče ne sprejema.
33Kdor je sprejel njegovo pričevanje, je potrdil, da je Bog resničen.
34Kajti ta, ki ga je poslal Bog, govori besede Božje: zakaj njemu Bog ne daje Duha na mero.
35Oče ljubi sina, in vse mu je dal v roko. Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; a kdor je neveren Sinu, ne bo videl življenja, ampak jeza Božja ostane na njem.
36Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; a kdor je neveren Sinu, ne bo videl življenja, ampak jeza Božja ostane na njem.